Lov za srečo. Vsi si želimo biti srečni, pa to stanje kdaj dosežemo? Se to preprosto zgodi ali se je treba tega naučiti? Lahko srečo sploh najdemo, če jo ves čas iščemo?
Ko me kdo vpraša, ali sem srečna, ne znam odgovoriti. Ali to pomeni, da nisem? Morda le ne vem, kaj naj bi to pomenilo, oziroma ne vem, kaj tisti, ki sprašuje, misli s tem. »Ampak če bi bila, ti tega ni treba vedeti, to čutiš,« mi dopoveduje prijateljica. Je res tako? »Ne upaš si biti srečna,« pravi ona, ki ves čas preživlja na nekakšnih seansah, kjer poskušajo doseči večni notranji mir.
»Biti srečen je v naši družbi težje kot imeti probleme, se nad njimi pritoževati in imeti izgovore, zakaj ne živiš s polno paro,« mi še reče. Jaz pa se sprašujem, ali si sploh želim biti srečna v njenem smislu. Ves čas v sebi negovati opevani blaženi mir, videti vse samo lepo, misliti in čutiti samo pozitivno, imeti stalen občutek izpopolnjenosti, potešenosti, zadovoljstva ... Kot po filozofski definiciji, ki pravi, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ne, to ne more biti to, ne zame in predvsem ne ves čas! Rada čutim različna čustva, tudi nemir, jezo, strah, žalost, hrepenenje, ki me ženejo dalje. Verjamem, da križi in težave, s katerimi se soočam z vso mešanico občutij, bogatijo mene in moje življenje. Tako si pustim biti, kdor sem v resnici, spoznavam se in posledično sprejemam ali se trudim spremeniti tisto, kar mi otežuje življenje. Na silo oziroma naučeno čutiti mir, tudi takrat, ko bi najraje kot žival tulil od jeze, se mi zdi tiščanje in tlačenje pravih čustev v sebi, za katere pa verjamem, da bodo prišli na dan kdaj drugič in v kakšni drugi obliki, kot je bolezen. Obe s prijateljico pa verjameva, da sreča ni to, da ti je vse prineseno k riti, da ti je postlano z rožicami, da se ti dogajajo same lepe stvari. Tudi dogodki in stvari, ki jim na splošno pridajamo negativni predznak, so v nekem smislu pozitivni, kar običajno dojamemo šele s časovno distanco. Ko nisem bila sprejeta na delovno mesto, kamor sem se prijavila, sem bila grozno razočarana; ko je minilo nekaj časa in sem dobila drugo službo, ki jo obožujem, pa sem dojela, da je bilo tako prav. Sreča je zame torej bolj to, da znam sprejeti življenje v vseh barvah, tudi tistih, ki mi na prvo žogo niso všeč, in da čim več vsakdanjih trenutkov, pa kakršnikoli že so, čutim, da živim.
Če se od sebe obrnem k človeški rasi, je takoj jasno, da se vse vrti okoli te besede – sreča. V Google vtipkajte besedo happiness in dobili boste okoli 200 milijonov zadetkov.
V zahodnih družbah je iskanje sreče najvišji cilj življenja in temu je podrejena celotna industrija, ki to z lahkoto izkorišča: za nas so tu Happy Meal, Happy Socks, happy hours, Coca-Colina prejšnja kampanja je imela naslov Open Happiness – odpri srečo.
K temu dodajte nešteto blogov in spletnih strani, ki se ukvarjajo s srečo kot projektom, kot so Project Happiness in Happiness Research Institute, ki ponuja brezplačne nasvete ter pomaga razvijati strategije za srečo, ter nešteto drugih, kjer lahko tudi v zameno za deset tisoč ameriških dolarjev in več kupiš svojo srečo. Če v iskanje mednarodne spletne knjigarne Book Depository vtipkate besedo sreča, boste dobili več kot 12.500 naslovov, ki jo vsebujejo. A poznam ljudi, ki se jim je pod težo takih in podobnih uspešnic o iskanju sreče zlomila knjižna polica, pa so še vedno nesrečni. Poleg knjig so nam na dosegu enega klika delavnice, tečaji, videoklipi ... in osebnostni trenerji (angl. life coach) oziroma strokovnjaki za osebnostni razvoj, ki nas vodijo po poti pridobivanja duhovne vitalnosti, ta naj bi bila za občutek sreče zagotovilo.
Znanstveniki, filozofi, duhovni voditelji, pisatelji (plus vsi, ki imajo enake nazive, le v narekovajih oziroma bi jim bilo bolje reči tako imenovani) so se združili v globalnem lovu za srečo, da bodo morda prav oni tisti, ki bodo s čarobno formulo spremenili naša življenja, hkrati pa zaslužili 'nekaj' denarja – in morda prislužili srečo sebi?! Ljudje tudi na Instagramu in Facebooku na veliko drugim (sebi?) dokazujejo, da so srečni, drugi tožijo, da to niso ... Sreča in njeno iskanje sta v 21. stoletju torej postala kolektivna obsedenost, pri čemer se zdi najbolj ironično, da se vsako leto poveča število uporabnikov antidepresivov. Zakaj? Si srečo predstavljamo v obliki, ki nam tu na zemlji ni dosegljiva, sanjamo o nečem neotipljivem? Smo prav zaradi iskanja tega (nemogočega) stanja vedno znova razočarani in posledično celo depresivni?
Menimo, da je z nami nekaj narobe, ker ne moremo uresničiti nasvetov prodajalcev sreče v knjigah in na internetu? Se nam zdi, da so vsi drugi srečni, ker verjamemo slikam na Facebooku in Instagramu, ki so lahko povsem zlagane? Naj povzamem: gre za pritisk družbe, da nismo dovolj dobri, če nismo srečni. In pehanje za srečo je postalo tako pomembno, da dosega prav nasprotni učinek – to, da smo nesrečni.
Le koliko se nas zaveda, da je prav zaradi sreče kot biznisa oziroma možnosti zaslužka, zaradi mednarodnih konferenc na to temo, forumov in planetarnih lestvic sreče (Happy Planet Index) ta pojem postal še toliko bolj nejasen, neopredeljiv, izmuzljiv? Še manj je jasno, kaj nas v resnici osrečuje!
Glede na poročilo World Happiness Report so po vseh vrstah meritev Skandinavija in njene severne sosede najsrečnejši del sveta; prednjačijo Danska, Finska, Islandija, takoj za njimi sta Kanada in Avstralija. To se na pri vtis res ne zdi presenetljivo, če srečo merimo glede na družbeno urejenost in visok standard – pa je res to enačba za srečo?! Sreča ne bi bila, kar je, izmuzljivo stanje posameznika, če bi jo bilo mogoče izmeriti z enim samim parametrom, kot je splošno blagostanje v državi, in to dokazuje tudi dejstvo, da so na vrhu lestvice prav tako države, kot sta Portoriko in Kostarika, ter na ducate drugih, kjer razmere niso prav nič podobne tistim v visokorazvitih državah. Tako denar ne more biti ključna stvar za srečo, saj potem ne bi v zelo revnih državah sveta videvali najbolj pristnih nasmeškov (vsaj otrok, ki še niso okuženi s kapitalističnim virusom zahodne civilizacije). Raziskave so že dokazale, da je občutek sreče nespremenjen ali se celo zmanjša, ko obogatimo ali postanemo na primer poslovno uspešni.
Vprašanje, kaj nas osrečuje, ali, še bolje, zakaj smo še vedno nesrečni, čeprav imamo vse, kar potrebujemo (in še več), na tej točki torej ostaja neodgovorjeno.
Kaj pa o tem pravijo psihologi? Psihologi trdijo, da smo res vse manj srečni zaradi prevelikih in celo nerealnih pričakovanj.
Vse bolj nam je dosegljivo opazovanje drugih, z njimi se primerjamo in želimo ponoviti njihove srečne trenutke – a ko ti postanejo naša realnost, nimajo več takšne teže.
Ko naš cilj izgubi predznak nedosegljivosti, kar ga očitno dela čarobnega, postane le ena izmed naših številnih izkušenj, pogosto pa pride celo do razočaranja in vtisa neizpolnjenosti. Občutek dobimo, da tisto, kar smo želeli, ni tako pomembna in velika stvar, kot smo si predstavljali, in da nismo nič srečnejši, kot smo bili.
Čeprav bi lahko čutili zadovoljstvo in srečo, ju običajno ne, ker občutek ni tako evforičen, kot smo pričakovali, ko smo o tem sanjali. Tako se v iskanju velike sreče lahko izgubi na milijone majhnih radosti. Nujno se moramo torej naučiti, kako se veseliti vsakdanjih, navadnih stvari in v njih uživati, in kako ceniti odnose, ki smo jih zgradili in ki so bistvo vsega, saj bi se brez njih naša sreča prepolovila.
Znanstveniki prav kakovostnim odnosom s partnerjem, družino in prijatelji dajejo prednost pred drugimi faktorji sreče. Močni in zdravi medčloveški odnosi naredijo vsako nesrečo manj strašno. Imeti ob sebi vsaj eno osebo, s katero lahko delite misli, strahove, ideje in sanje, dela človeka srečnega. To je vir moči v boju proti izzivom in problemom v življenju. Življenje je včasih težko, nemogoče je, da bi bil človek ves čas radosten, a če je obkrožen s pravimi ljudmi ter skupaj z njimi uživa v drobnih stvareh, ki jih prinaša vsakdan, ozavešča in sprejema pa tudi vse drugo, kar mu življenje nameni, se lahko zgodi, da se bo večino časa počutil srečnega.
Tudi tako imenovana negativna čustva so pomembna, saj vodijo k sebi – če jih sprejmemo, se z njimi soočimo in jih ozavestimo, dobimo odgovor, kaj se v resnici dogaja z nami. Tako kot telesna bolečina so namreč opozorilo, da nekaj ni v redu, da moramo nekaj spremeniti.
Maya Angelou je nekoč rekla: »Če nečesa ne maraš, to spremeni. Če tega ne moreš spremeniti, spremeni svoj odnos do tega.« Če vprašate mene, je takole: sreča je res obsedenost sodobnega človeka, občutili pa jo bodo tisti, ki bodo opustili njeno brezupno iskanje in nehali podlegati vsem, ki jim jo hočejo pričarati za konkretno vsoto denarja. Njeni viri so namreč povsod, treba je le spremeniti svoj pogled nanjo in jih opaziti. Torej, zmanjšajte pričakovanja, povečajte svojo prisotnost v vseh trenutkih in uživajte v njih!
Pripravila Nina Pretnar
Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?" in "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"
Priporočamo tudi članek: Zakaj se je pevka Adele morala odpovedati pici?
